V petek, 11. oktobra, se je ob 6. uri z odhodom avtobusa iz Smlednika pričelo romanje župnij Smlednik in Trboje. Pridružili so se nam tudi romarji iz drugih župnij (Tržič. Tržič – Bistrica, Sorica, Duplje, Kranj, Šenčur, Mavčiče). Po poteh Leopoldine Brandis in po Južni Tirolski je šlo 46 romarjev in romaric. Okoli 12.30 ure smo prispeli v eno najstarejših urbanih središč dežele, več stoletij pa njeno duhovno središče – Brixen. Mesto v porečju reke Eisack je najstarejše v deželi in se prvič omenja že v 10. stoletju, ko je bila ustanovljena škofija ter se ponaša tudi z najstarejšo (teološka in filozofska fakulteta) visokošolsko ustanovo v celotni Tirolski. Omeniti velja, da je v preteklih stoletjih tamkajšnja škofija imela velik vpliv na verski in gospodarski razvoj dela današnje Slovenije. Po prihodu smo v stolnici Marijinega vnebovzetja in svetega Kasijana imeli sveto mašo. Pred slovesom od mesta smo si ogledamo še znameniti križni hodnik, ki se nahaja neposredno ob stolnici. V poznem popoldnevu smo prispemo v 40 km oddaljeno prestolnico dežele Bozen (Bolzano). Najprej se ustavimo v arheološkem muzeju kjer hranijo najbolj znano mumijo v srednji Evropi – Ötzija, ki so ga pred desetletji našli na ledeniku v dolini Schnals. Po ogledu se sprehodimo skozi Laubengasse do osrednjega trga, kjer dominira stolnica Marijinega vnebovzetja. Napotili smo se proti Lani, kjer imajo Brandisovi svojo posest in smo okoli 17.30 ure v njihovi gostilni imeli pozno kosilo, po katerem smo šli proti Meranu, drugemu največjemu mestu v deželi, kjer smo naslednja dva dneva tudi prenočevali. V soboto, 12. oktobra, smo se po zajtrku odpravili v hribe, do najbolj znanega romarskega središča v deželi bazilike Maria Weißenstein (tirolske Brezje), ki se nahaja na nadmorski višini 1.520 metrov. Začetki segajo v leto 1533, ko se je pojavila milostna podoba Matere Božje (Pieta). V 17 stoletju so sezidali romarsko cerkev, stoletje kasneje še samostan servitskega reda. Število romarjev se je znatno povečalo po letu 1988, ko je svetišče obiskal papež Janez Pavel II. Proti poldnevu smo se vrnili nazaj v dolino, znova v predmestje Merana kjer se nahaja verjetno najlepši botanični vrt pri naših zahodnih sosedih in sicer pri gradu Trautmansdorf, kjer se je rada zadrževala cesarica Sisi. Sredozemsko rastlinje se prekrasno vklaplja v kuliso okoliških tritisočakov. Ko smo se vozili proti Lani, smo se ustavili v mestu Tramin, kjer pridelujejo vino traminec in ga tudi poiskusili. Preostanek popoldneva smo nato preživeli na posestvu Brandisovih pri kraju Lana, kjer smo najprej imeli pozno kosilo. Sledila je sveta maša v grajski kapeli Brandisovih. Pri nagovoru smo spoznavali življenje redovne matere Leopoldine Brandis in molili za njeno kanonizacijo. Zvečer vrnitev v mladinski hotel v Meranu na počitek. V nedeljo, 13. oktobra 2024, smo se po zajtrku poslovili od hotela. Sledila je vožnja mimo Bozna in po Brennerski avtocesti do odcepa za dolino Gröden. Po znameniti Dolomitski cesti smo šli skozi kraje Sankt Ullrich, Sankt Christina in Wolkenstein, ki poleg turizma slavijo po rezbarstvu, ki je nekoč blažilo hudo revščino gorskih predelih, povzpeli na vrh prelaza Grödnerjoch, ki je obenem ločnica med dolino Gardena in dolino Badia. V manjšem zaselku Oies se je leta 1852 rodil Josef Freinademetz, ki se je pri 27. letih odločil za misijonsko delo v Aziji (večinoma v današnji Kitajski). 5. oktobra 2003 je bil razglašen za svetnika, edinega dosedaj v skupnosti Ladinov, ki že tisočletja naseljujejo osrednji del Dolomitov. V domačem kraju, blizu rojstne hiše, so v ta namen sezidali cerkev, ki jo leta 2008 obiskal papež Benedikt XVI. In v njej bomo tudi imeli nedeljsko bogoslužje. Rojstno hiši svetnika nam je razkazal pater, ki je zelo dobro poznal slovenske kraje in slovensko narodno-zabavano glasbo. V zgodnjem popoldnevu smo prispeli do mesteca Innichen kjer smo obiskali znamenito romansko cerkev svetih Korbinjana in Kandida. V preteklih stoletjih je bil v lasti freisinških škofov, ki so imeli velik vpliv na verski in gospodarski razvoj dela današnje Slovenije Pred povratkom v domače kraje smo se v nedeljskem popoldnevu v Lienzu, upravnem in gospodarskem središču tega dela Tirolske, ustavili na kosilu. Tu je bil natakar, ki ga je zelo zanimala slovenska narodno-zabavna glasba. Po kosilu smo šli naprej do Beljaka in mejnega prehoda Karavanke ter proti domačim krajem, kamor smo prispeli v zgodnjih večernih urah. Ko smo se vozili po Južnem Tirolskem, deželi grozdja in jabolk, smo tudi skrbeli za duhovno poglobitev z molitvijo rožnega venca, darovanja svetih maš, duhovnimi mislimi o molitvi. Hvala za lepo vzdušje na romanju.
