V soboto, 22. marca, je približno 1700 romarjev iz ljubljanske nadškofije poromalo na svetoletno postno romanje v Oglej. Tudi iz naše župnije nas je šlo kar nekaj, tako da je avtobus začel pot pri nas. Po nekaj romarjev smo pobrali še v Ljubljani, na Vrhniki in v Logatcu. Naš župnik, ki naj bi bil duhovni vodja avtobusa, je zbolel, dal pa je navodila za molitev po poti: peli smo, premišljevali križev pot pa še vodič Dejan je povedal kaj zanimivega.
Na poti se nam ni mudilo, tako da smo se lahko ustavili na avtocestnem počivališču – saj veste, zakaj. Naš avtobus ni bil edini in srečali smo tudi znance. Še več smo jih srečali potem pri oglejski baziliki. Veliko nas je bilo, kljub dežju smo si ogledovali tamkajšnje znamenitosti. Veseli smo bili srečanj z ljudmi, ki jih mogoče že dolgo nismo videli. Vikar za Slovence v Gorici Karlo Bolčina je povedal, da je bila oglejska bazilika nazadnje tako polna 29. aprila 1992, ko je v njej maševal sv. Janez Pavel II.
Na tem mestu je stala krščanska cerkev že v 4. stoletju, sedanja, ki je sicer drugačna, kot je bila ob dograditvi, pa je bila posvečena leta 1031. V njej je veliko umetnostnih znamenitosti, nekaj jih lahko vidite tudi na slikah, vsekakor so najbolj znani mozaiki tako v baziliki kot v Kromacijevi dvorani ob krstilnici. Kromacijeva dvorana je nastala že v četrtem stoletju in je najstarejši del oglejskega kompleksa. Ti mozaiki so najlepši in najobsežnejši od vseh, kar se jih je ohranilo v zahodnem svetu. Kot talni mozaik se večkrat ponovi Salomonov vozel, ki ga lahko vidimo na izdaji slovenskega Svetega pisma iz leta 1996. Ker smo prišli dovolj zgodaj in smo imeli po maši še nekaj časa, smo si lahko še marsikaj ogledali, fotografirali, se pogovorili; lahko smo si ogledali tudi manjši muzej prve svetovne vojne, v katerem imajo v posebnem prostoru razstavljeno tudi okostje dinozavra.
Ob 10.30 je bil uvodni pozdrav in potem kateheza. Na trgu ob baziliki so bili postavljeni stoli, vendar skoraj nihče ni sedel na njih, ker je deževalo. Očitno organizatorji niso predvideli, da se bo večina romarjev stisnila pod streho, kjer je bilo to le mogoče, in niso poskrbeli za ozvočenje v pokritem prehodu med baziliko Marijinega vnebovzetja in sv. Mohorja in Fortunata ter cerkvijo poganov s krstilnico in Kromacijevo dvorano, tako da se tam ni nič razumelo, kaj so govorili na pokritem odru.
Ob dvanajstih smo bili že v baziliki. Zmolili smo angelovo češčenje in žalostni del rožnega venca, nakar se je kmalu začela maša. Somaševalo je pet škofov: ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore, ki je vodil somaševanje, pomožna škofa Anton Jamnik in Franc Šuštar, goriški nadškof Carlo Roberto Maria Radaelli in upokojeni beograjski nadškof Stanislav Hočevar, ob njih pa še več kot 50 duhovnikov.
Homilijo je imel nadškof Zore. Najprej je poudaril, da smo prišli v Oglej, da poživimo upanje, saj nam misel na prihodnost poraja različne dvome. Naše upanje pa je Jezus Kristus, zato upanje ne osramoti. Ob tem mora biti naša želja in volja, da bi živeli tako, da bi bili vredni oskrbniki Kristusovih darov. Govoril je tudi o tem, ali gremo s tokom ali proti toku. Če bi Jezus šel s tokom, npr. tokom Jordana, bi ga prinesel v Mrtvo morje in mi ne bi bili odrešeni; ker pa je šel proti toku, je trpel in bil križan in nas s tem odrešil. Tretji poudarek pa je bil, da naj bo za življenje v upanju značilna odločitev za življenje – od spočetja do naravne smrti. Trdi tudi, da je odprtost za življenje najbolj varna in donosna naložba.
Prav posebno doživetje pa je bilo petje pri slovesni sveti maši. Vodil ga je frančiškan p. Vid Lisjak, izkušen voditelj ljudskega petja. Strinjali smo se, da ni lepšega petja pri maši, kot je dobro vodeno ljudsko petje. Tudi sicer smo bili veseli, saj smo bili deležni bogatega duhovnega doživetja.
Na poti nazaj smo se spomnili prve svetovne vojne, saj je v teh krajih divjala soška fronta, ki se je začela, ko je 23. maja 1915 Italija napovedala vojno Avstro-Ogrski. Na tem bojišču se je bojevalo veliko Slovencev, marsikateri je tudi znal kaj napisati, tako da smo slišali nekaj leposlovnih besedil na to temo.
Romanje smo seveda zaključili z molitvijo: zmolili smo še veseli del rožnega venca.
