V petek, 11. oktobra, se nas je 46 romarjev, večina iz župnij Smlednik in Trboje, nekaj pa tudi iz drugih bližnjih župnij odpeljalo z avtobusom proti Južni Tirolski, kjer živijo sorodniki Anamarije baronice Lazarini in m. Leopoldine Brandis, za katero teče postopek za prištetje k blaženim. Romanje je organiziral in duhovno vodil župnik David Jensterle, ki je povabil k sodelovanju odličnega turističnega vodiča Petra, ki je pot in kraje res dobro poznal in jih znal predstaviti. Zraven župnika pa je sedel Peter Kapun … Poleg dveh Petrov so bile na avtobusu še štiri Milene, drugih imen nismo tako pogosto slišali. Vozil nas je prijazen in spreten šofer Anže.
Vodič Peter je pripovedoval o znamenitostih na poti in še o marsičem, župnik pa je duhovno vodil romanje. Imel je sicer kratke, a bogate nagovore, rožni venec pa smo vse dneve molili tako kot pred mašo v cerkvi: kdor je hotel, je prišel zmolit desetko. Seveda je bilo na poti tudi dovolj časa za pogovore med romarji.
V petek kmalu popoldne smo prispeli v Brixen, ki se v Smedniku in okolici ne omenja tako pogosto kot v krajih, ki so bliže Bledu, saj so imeli briksenski škofje osemsto let v posesti blejsko posest z gradom na skali, vendar so ga le polovico te dobe neposredno upravljali. Ko smo se vozili po južnotirolski pokrajini, smo videli veliko gradov na skalah, pravzaprav na robovih skal. V eni od kapel briksenske stolnice Marijinega vnebovzetja smo imeli prvo sveto mašo na romanju. Ogledali smo si tudi znamenit križni hodnik ob stolnici.
Pot smo nadaljevali proti Boznu (Bolzanu), kjer smo obiskali arheološki muzej in si ogledali najbolj znano mumijo v srednji Evropi, naravno mumijo, ki je dobila ime Ötzi. Pred desetletji so ga našli na ledeniku v dolini Schnals. Mumijo in vse, kar so našli na njej ob njej, je skrbno konzervirano in razstavljeno. Sprehodili smo se do osrednjega trga in si ogledali stolnico, ki je prav tako kot briksenska posvečena Marijinemu vnebovzetju.
Iz Bozna/Bolzana smo se odpeljali v Lano, kjer smo v vinski kleti Brandisovih oba dneva imeli večerjo in degustacijo vina, potem pa v Merano, kjer smo obakrat prespali.
V soboto smo se povzpeli do romarskega središča Maria Weissenstein https://www.south-tirol.com/culture-holidays-south-tyrol/churches-monasteries/sanctuary-of-maria-weissenstein na višini 1520 metrov. Papež Janez Pavel II. ji je leta 1985 podelil naziv male bazilike. Božja pot se je razvila, potem ko se je leta 1533 kmetu Leonhardu Weissensteinerju prikazala Marija in ji je v zahvalo postavil kapelico s Pieta, kamor so kmalu začeli romati ljudje, v 17. stoletju pa so zgradili cerkev. Stopili smo v cerkev, kjer smo videli naslikan prizor prikazanja, prav tako pa je v cerkvi še vedno prvotna kapelica. Ker je bila v cerkvi ravno maša, smo litanije zmolili v zunanji kapeli. Ob cerkvi je samostan servitov, ki skrbijo za cerkev in romarje.
Lepo se je bilo tudi sprehajati po enem najlepših botaničnih vrtov v Italiji pri gradu Trauttmansdorff. Zajema 12 hektarov zemljišča se vzpne za sto metrov v višino. Na njem je 80 različnih ureditev vrtov, rastline pa prihajajo z vsega sveta https://www.trauttmansdorff.it/en/The-Gardens/. Od tod smo odšli v Lano do graščine Brandisovih, kjer je nekaj časa živela tudi m. Leopoldina Brandis, seveda takrat, ko je bila še Jožefa oz. Pepi. V graščini imajo kapelo, v kateri smo imeli mašo. V tej kapeli je edinstvena akustika: peli smo samo romarji, slišalo pa se je, kot bi pel mogočen zbor. Peli smo sicer tudi drugod, kjer smo praznovali sveto mašo, ampak se ni nikjer slišalo tako mogočno.
V nedeljo smo se pa povzpeli še više, saj je prelaz Grödnerjoch na višini več kot dva tisoč metrov. Čezenj smo morali, če smo hoteli priti do zaselka Oies, kjer je bil leta 1852 rojen sv. Jožef Freinademetz https://www.vatican.va/news_services/liturgy/saints/ns_lit_doc_20031005_freinademetz_ge.html, prvi svetnik iz skupnosti Ladinov, ki že tisočletja živijo v osrednjem delu Dolomitov. Misijonaril je na Kitajskem, tako kot slovenski Božji služabnik, salezijanec Andrej Majcen https://donbosko.si/andrejmajcen/. Blizu rojstne hiše Jožefa Freinademetza so postavili njemu posvečeno cerkev, ki je tudi arhitekturno nekaj posebnega. Poleg kipa svetnika je v njej tudi prav poseben Marijin kip … Priznam, da je cerkev naredila name močan vtis.
Na poti nazaj proti domu smo obiskali še cerkev svetih Korbinijana in Kandida v Innichenu, v kateri je tudi skupina križanja, v kateri ima Kristus na križu veder obraz, je torej upodobljen že kot vstali – tako kot na križu pri krožišču, kjer zavijemo v Smlednik.
Romanje je bilo vsekakor močno doživetje v duhovnem smislu, prav tako pa je bilo mogoče izvedeti marsikaj o deželi, kjer smo bili.
zapisala Marjeta Žebovec
