Odgovor je preprost: prav nič! Dober odnos nas osrečuje, izpolnjuje, razveseljuje, nas dela bolj človeške, bolj potrpežljive in dobrotljive, manj sebične in pa predvsem bolj ljubeče in čuteče. V dobrem odnosu se počutimo varne in ljubljene, sprejete in opažene.
Dober odnos je temeljnega pomena za človekovo preživetje. Brez dobrega odnosa je človek izgubljen, osamljen, razočaran. Dobri odnosi pa ne pridejo kar tako – sami od sebe.
Za dobre odnose je treba trdo delati (garati). Danes, ko se vse obrača proti dobrim odnosom (še posebej v družini), ko nas toliko dejavnikov (služba, šolske obveznosti naših otrok, razni hobiji in druge obveznosti, ki si jih sami nalagamo, televizija, internet, mediji, prijatelji oziroma vrstniki …), trga proč od doma, proč od sozakonca in otrok, proč od toplega in varnega zavetja, pa sploh.
Za nego oziroma gradnjo (ohranjanje) dobrih odnosov v najinem zakonu (in družini) sva potrebna oba – mož in žena. Oba sva poklicana, da to nežno in nebogljeno »bitje« - ta najin odnos, redno in skrbno vzdržujeva. Ker nas je večina takih, ki v mladosti nismo bili poučeni o pomenu dobrih odnosov in skrbne nege le-teh, so danes mnogi med nami nepoučeni in ne vedo, kako bi k stvari pristopili.
Da bi zakoncem in tistim, ki živijo v izvenzakonski skupnosti pomagali pri tem pomembnem poslanstvu, smo pred leti začeli ustanavljati zakonske skupine, v katerih se zbiramo možje in žene, ki nam ni vseeno, kaj se z nami in našimi družinami dogaja, možje in žene, ki bi radi zase in za svoje otroke odgovorno poskrbeli in jih pripravili za življenjske izzive.
Tako je zakonska skupina neke vrste življenjska učilnica, kjer se zakonci ozaveščamo o pomembnosti naših medsebojnih odnosov, ki so živi in potrebni nenehne skrbne nege in pozornosti obeh. Ko imamo v mislih zakonske skupine, mislimo predvsem na redna mesečna srečanja zakonskih parov (v zakonski skupini je 5-8 parov), ki trajajo dve uri (srečanje so običajno od oktobra do maja).
Srečanja zakonske skupine vodimo zakonci sami. Med nami je, če je le mogoče, duhovnik vedno prisoten, vendar želimo, da z nami in zaradi nas (zakoncev) ni obremenjen s skrbmi: kako organizirati srečanje, kakšen naj bo program, kje se bomo dobili in kdaj, so vsi obveščeni, in podobno.
Vse to je skrb nas, zakoncev, duhovnik pa je med nami prisoten kot duhovni asistent skupine, ki nam, zakoncem, priskoči na pomoč, ko potrebujemo nasvet, osebni pogovor (spoved), razlago teološke ali svetopisemske vsebine.
Poleg rednih mesečnih srečevanj se člani zakonske skupine lahko dogovorimo še za izredna srečanja (lahko pripravimo piknik, skupno romanje, praznovanje, obisk gledališča in podobno). Srečevanje v zakonski skupini je »investicija« v družino – gre za »delnice« z neprecenljivimi donosi. To, da starša otrokom dava za popotnico v življenje svojo ljubezen, ki je rastla in se krepila tudi zaradi srečevanj v zakonski skupini, je neprecenljivo bogastvo, je opora v trenutkih življenjskih preizkušenj, je varnost in gotovost, ki nam je nihče ne more vzeti.
V Sloveniji deluje že veliko zakonskih skupin – prepričana sva, da jih je vsaj 300, med katerimi jih več kot 110 deluje po programu Družina in Življenje (DiŽ).
Po uspešni zakonski skupini, ki ji po krivem nadevamo ime »starejša«, se je »slišalo«, da bi nekateri tudi radi postali del takšne skupnosti. K temu so pripomogla srečanja v okviru društva Družina in življenje, svoje pa je naredil tudi najbolj uspešni »ustni internet«. Po povpraševanju in spodbujanju gospoda župnika, sva sprejela nov izziv in ustanovila »mlajšo« zakonsko skupino.
Skupaj se nas je našlo 7 parov, ki smo se z vseh vetrov srečali v Smledniku, in se še redno srečujemo, vsak 3.petek v mesecu. Pisana je naša druščina in zelo zanimiva so srečanja, ko po enem mesecu izvemo, kako smo: Lara in Jure, Anja in Robi, Katja in Primož, Darja in Gregor, Zdenka in Robi, Mateja in Jani, ter midva, delali domačo nalogo, kaj vse smo pri tem odkrili, kakšni so naši novi sklepi in kako lepo smo se imeli na svojih zmenkih. Veliko imamo skupnega, tako da si podeljujemo svoje izkušnje in preizkušnje.
Je že tako, da smo vsi optimistično stopili v zakonski stan. Z veseljem smo pričakovali dan, ko smo pred Bogom s svojim sozakoncem postali eno. Kljub prizadevanjem pa se lahko s časom oddaljijo romantični trenutki, delovnik postane napolnjen z veliko obveznostmi, zakonca se odtujujeta in kaj hitro pride do prepirčkov, ki lahko vodijo tudi v spore.
Zato smo se letošnje leto zaustavili pri temi: Izboljšava najin pogovor.Zgodi se namreč, da pridejo časi, ko pogovor nikakor ne steče… Takrat se sprašujemo, kako naj načnem to temo, kaj sem storil/-a, da sem jo/ ga spet prizadel/-a? Zakaj me ne razume? Zakaj ne naredi tega? Kaj je mislil /-a , ko me je tako zelo užalil /-a? Zakaj me ne posluša?....A kaj kmalu ugotovimo? Vsaka preizkušnja nas lahko zbližuje, samo če temu tako dovolimo. Saj imamo ob vsakem sporu priložnost, da se zopet pobotamo. Imamo priložnost: a jo moramo videti in biti pripravljeni sprejeti svojega sozakonca in se za zakonski odnos iz dneva v dan truditi.
Vse to je mogoče le, če ljubimo moža/ženo. To še zdaleč ni vedno lahko… Zavedamo se, da ni vse v naši moči, zato je prav, da priznamo svojo nemoč in da se vsak dan znova priporočimo Bogu in se mu hkrati tudi zahvaljujemo… Kadar smo v preizkušnjah, mu je dobro prisluhniti po božji besedi, ki nam je vedno na voljo v Svetem pismu. Vsega tega se zakonci učimo v zakonski skupini. Vemo, da nikdar ne bomo tako »naučeni«, da bi lahko prenehali.
Zakonci se želimo med seboj vedno bolj ljubiti in spoštovati, se zaupati drug drugemu in drug v drugem najti oporo, pomoč in tolažbo. Vsako veselje je dvojno in vsaka žalost razpolovljena. Se veseliti skupnih trenutkov, otrok in njihovih dogodivščin ter vedno bolj poglabljati najin odnos, s skupno molitvijo doživeti najino duhovno edinost, to je najin cilj do konca življenja.
Andrej in Tina voditelja
